navaden dan

prozorna črnina gori v plamenih
v zarobih skelijo vlakna
razgalja makov se cvet v rdečinskih preleskih
segajo preobrazbene nuje prostosti
ničkolikokrat v objeme

klokotave misli oponašajo pojave
uživajo srhljivo radost ´biti in ne biti´
nabrušajo dneve

napreza nadbe otipljivost išče
prespan dovtip izmeri vztrajnost
popita voda najde strugo

naprej in nazaj nimata presledka
preteklost neposredno prihodnost vpija
navaden dan
pod žarometi doživljajev
nanosi svojo plast usedline

imetje na tej relaciji je dokaj smešno
saj se le plast usedline ob drugo prime
je zgolj prerivanje za mesto v plasti sami
ali poskusno iskanje izhoda iz zagrabe

navaden dan te prime
tudi ko ga nisi čakal
pričakovanje mine
kot pada zlato iz oblakov

skuštra vrvež dneva misli
drvijo leseni metamorfščki v pojavnost
spuščajo s kozolcev pajki mreže
ni slutnje
ki se ne prileže
fatamorgana usedline


Pesem Franca Merkača iz knjige
Besedolomnice Novejše literarno ustvarjanje na Koroškem, stran 24/25